Kot v drugih članicah EU tudi v Sloveniji jezikovna ureditev visokega šolstva izhaja iz več predpisov na različnih ravneh. Obstoječa zakonodaja slovenščini zagotavlja status visokošolskega jezika in hkrati dopušča rabo tujih jezikov, za kar so določene omejevalne okoliščine in postopki sprejemanja takšnih odločitev.

Visokošolski pouk in delo na slovenskih univerzah morata tako potekati v slovenskem jeziku, izjeme so dovoljene, kadar je predavatelj tuji gostujoči profesor, kadar poteka enak program tudi v slovenskem jeziku in kadar predmet posluša več tujih študentov. Omejitve, kot jih definira Zakon o visokem šolstvu (8. člen), so nejasne, zato v praksi omogočajo poljubne interpretacije. Statuti slovenskih javnih univerz zakonodajo bolj ali manj povzemajo in določajo organe za odločanje o izvedbah programov ali predmetov v tujem jeziku.

Nacionalni program jezikovne politike 2014–2018 je jeziku visokega šolstva in znanosti zaradi vseh teh nejasnosti in različnih praks slovenskih visokošolskih ustanov posvetil samostojno podpoglavje. Namen programa je uravnotežiti prizadevanja za internacionalizacijo visokega šolstva, ki naj bi vodila k večji kakovosti, ter pomen slovenščine kot uradnega in samoumevnega jezika na vseh stopnjah šolanja. Program vsebuje tri poglavitne kratkoročne cilje: ohranitev statusa slovenščine kot uradnega in učnega jezika visokega šolstva, razvijanje sporazumevalne zmožnosti v strokovnem jeziku in izboljšanje položaja slovenščine kot jezika znanosti. To so najpomembnejše kratkoročne naloge slovenske jezikovne politike na področju visokega šolstva in znanosti.

Pri jezikovnem izobraževanju je treba celostno načrtovati in spremljati celotno izobraževalno vertikalo, vključno z jeziki v visokem šolstvu; naloga ni lahka: na eni strani so zahteve po internacionalizaciji, ki so v evropskem sistemu merjenja kakovosti eden od kazalnikov večje kakovosti in boljšega razvrščanja na lestvicah univerz. Te zahteve spodbujajo čim več programov za izmenjavo, na katere bo lahko prišlo čim več izmenjavnih študentov in osebja. Na drugi strani pa je poslanstvo (slovenskih) univerz razvoj znanstvenega diskurza v nacionalnem jeziku. Zato mora biti status slovenščine in drugih jezikov v slovenskem visokem šolstvu formalnopravno urejen tako, da hkrati zagotavlja razvoj slovenščine in kakovostno internacionalizacijo, obenem pa omogoča prožno prilagajanje novim možnostim in potrebam.

Sort By: Direction:
  • Akcijski načrt za jezikovno izobraževanje

    Celovit jezikovnonačrtovalni dokument, ki konkretizira cilje in ukrepe s področja jezikovnega izobraževanja, določene v Resoluciji o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018.
  • Resolucija o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020

    Dokument vsebuje opis stanja in strategijo razvoja na področju slovenskega visokega šolstva. Resolucija se opredeljuje tudi do rabe jezika v visokem šolstvu.
  • Univerza v Ljubljani

    Najstarejša in največja visokošolska ter znanstveno-raziskovalna ustanova v Sloveniji, ustanovljena leta 1919.
  • Univerza v Mariboru

    Druga največja in druga najstarejša univerza v Sloveniji, ustanovljena leta 1975.
  • Univerza v Novi Gorici

    Zasebna neprofitna univerzitetna ustanova, ustanovljena leta 2006.
  • Univerza na Primorskem

    Izobraževalna in raziskovalna ustanova, ustanovljena leta 2003.
  • Zakon o visokem šolstvu

    Zakon ureja status visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti, opredeljuje javno službo v visokem šolstvu in ureja način njenega financiranja. Vsebuje tudi določila, povezana z jezikom.
  • Zakon o višjem strokovnem izobraževanju

    Zakon ureja izobraževanje za pridobitev in izpopolnjevanje javnoveljavne višje strokovne izobrazbe in organizacijo višjih strokovnih šol. Vsebuje tudi določila, povezana z jezikom.
NA VRH